V zadnjih dneh odmeva ponoven primer nasilja, ki mu je bila izpostavljena ena od zaposlenih v Zdravstvenem domu Ljubljana. Čeprav gre za enega medijsko najbolj močno izpostavljenih incidentov, pa še zdaleč ni edini. Ne zato, ker mediji o drugih primerih ne bi želeli poročati, temveč zato, ker velika večina primerov v javnost sploh ne pride.

Tu ne gre za zaroto, namerno plasiranje novic, ali skrivanje realnih podatkov, temveč za dejstvo, da nad primeri nasilja nad zaposlenimi največkrat nimajo pregleda niti vodstva zdravstvenih zavodov.

Sodelavci Inštituta za Varnost in Strateške Raziskave smo v zadnjih dveh letih izvajali projekte iz področja preprečevanja nasilja nad zaposlenimi v nekaj več kot desetih različnih zdravstvenih ustanovah. Del naših projektov je vselej tudi analiza stanja pojavnosti nasilja nad zaposlenimi. In podatek, ki nas vedno znova preseneti? Žrtve nasilja večinoma ne prijavljajo – ne vodstvu in ne policiji.

Iz podatkov, ki smo jih zbrali v zadnjih dveh letih lahko namreč razberemo:

• Da je psihičnemu nasilju na letni ravni v povprečju izpostavljenih 49 % zaposlenih v zdravstvu, vodstvu zavoda ali policiji pa primer psihičnega nasilja prijavi 19 %, torej vsaka peta žrtev psihičnega nasilja.
• Da je fizičnemu nasilju na letni ravni v povprečju izpostavljenih 5 % zaposlenih v zdravstvu, vodstvu zavoda ali policiji pa primer fizičnega nasilja prijavi 26 %, torej vsaka četrta žrtev fizičnega nasilja.

Spreminjanje zakonodaje

Zdravniška zbornica Slovenije je nedavno pripravila predlog spremembe Kazenskega zakonika, ki predvideva uvedbo novega kaznivega dejanja Napad na zdravstvenega delavca. Namen predloga spremembe je predvsem strožje kaznovanje nasilnežev. In čeprav verjamemo, da bi tovrstna sprememba zakonodaje s seboj prinesla določene pozitivne posledice, pa za dolgoročno zagotavljanje varnih delovnih mest zgolj strožje kaznovanje storilcev ne bo dovolj.

Ob predlogu spremembe zakonodaje se namreč govori le o strožjem kaznovanju, nihče pa ne predlaga boljših ukrepov na področjih prijavljanja, odkrivanja in preiskovanja primerov nasilja. Zakaj je to pomembno? Ker nas znanstvene raziskave na področju preprečevanja kaznivih dejanj učijo, da na verjetnost izvedbe kaznivega dejanja bistveno bolj kot strogost kaznovanja vpliva verjetnost, da bo storilec odkrit in kaznovan. V praksi to pomeni, da (potencialni) storilci ne vidijo bistvene razlike med šestimi in dvanajstimi meseci zaporne kazni, razumejo pa razliko med svobodo in zaporom.

Zato je nujno, da se v zdravstvenih zavodih pozornost nameni tudi ukrepom, ki bodo izboljšali stanje na področju odkrivanja in prijavljanja primerov nasilja nad zaposlenimi. Višja zaporna kazen stanja ne bo izboljšala, dokler fizično nasilje prijavi le vsaka četrta žrtev. Zakaj se žrtve ne odločajo za pogostejše prijave nasilja? Tekom sodelovanja z zdravstvenimi zavodi najpogosteje dobimo sledeče odgovore:

• Nejasne prijavne poti, slaba komunikacija z vodstvom in nepoznavanje odgovornih oseb za sprejem prijav nasilja.
• Nejasni postopki obravnave nasilja, ne transparentna in “ad-hoc” obravnava primerov nasilja.
• “Kaj bomo pa s prijavo sploh dosegli?”
• Nizko zaupanje v delo organov pregona in sodišč.
• Strah pred povračilnimi ukrepi storilcev.

Vsaj nekatere izmed naštetih razlogov bi lahko zdravstveni zavodi rešili z:

• Izobraževanjem in osveščanjem zaposlenih.
• Posodobitvijo prijavnih poti in jasno obravnavo postopkov prijav nasilja.
• Rednim sodelovanjem z lokalno policijsko postajo in vodjo policijskega okoliša.
• Implementacijo tehničnih rešitev za lažjo zaznavo nasilnežev.

In če smo že pri spreminjanju zakonodaje. Zakon o delovnih razmerjih določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varne delovne razmere, ki pa ga v kontekstu preprečevanja nasilja večina zdravstvenih zavodov razume zgolj kot preprečevanje trpinčenja na delovnem mestu. Zakon namreč delodajalcu nalaga sprejetje ukrepov za preprečevanje trpinčenja, ne pa tudi drugih oblik nasilja nad zaposlenimi. Posledično večina zdravstvenih zavodov ustrezno ureja področje trpinčenja na delovnem mestu, medtem ko preventivni ukrepi za preprečevanje drugih pojavnih oblik nasilja najpogosteje manjkajo.

Kako pristopiti k preprečevanju nasilja?

In kako se lotiti preprečevanja nasilja v organizaciji? Najprej je pomembno, da se seznanimo z realnimi razmerami znotraj organizacije. To vodstvu omogoča, da sprejme usmerjene ukrepe, ki naslavljajo najbolj pereča tveganja. Sem med drugim spada:

• Sprejem ustreznih internih aktov, navodil in protokolov, ki definirajo postopke preprečevanja, prepoznavanja in obravnavanja posameznih primerov nasilja.
• Vzpostavitev sistema izobraževanja, usposabljanja in osveščanja zaposlenih.
• Sprejem ukrepov za ohranjanje dobre delovne klime in medosebnih razmer.
• Zagotavljanje varne infrastrukture in delovnih orodij.
• Zagotavljanje ustreznih rešitev tehničnega in fizičnega varovanja.

Za več informacij o našem pristopu k preprečevanju nasilja si lahko ogledate https://ivsr.si/varnost-na-kljuc/preprecevanje-nasilja-in-amok-situacij/ ali nam pišete na info@ivsr.si.